Vedno, ko obiščem mamo in z njo posedim za mizo v dnevni sobi, so na mizi oreščki in sadje. Ker mi po navadi skuha kavo in potem midve malo poklepetava, oreščki še kako pašejo zraven. Večkrat pa pride oče in me vedno opozori, da oreščki ne pridejo na mizo sami. Verjetno hoče povedati, da bi bilo dobro, če bi jih kdaj kupila tudi jaz, ker jih vedno jem, ko sem pri njih.
Temu kar reče oče se sicer smejim, ni pa mi vseeno, sedaj včasih ko pridem že nočem več jesti, ker mi bo spet rekel, da ne pridejo na mizo kar tako. Moj oče je zelo trmast človek, včasih njegove besede res niso primerne, ampak on vedno lahko reče kar hoče in nihče mu nič ne ugovarja, tako da smo vsi bilj tiho. Ne zaveda pa sem, da s tem karakterjem odbija in odganja ljudi. Včasih že jaz nimam želje dlje ostati, če on doma, ker ima vedno pripombe, sedaj oreščki ostajajo na mizi, ker jih enostavno nimam več veselja jesti. Na slabem pa je moja mami, ker jih tako rada da na mizo in z menoj spije kavo, ona ve, da jih imam rada in rada mi ustreže, on pa govori same čudne besede, da te potem vse mine.
Sama se zavedam, da oreščki niso zastonj, zato sem se tudi odločila, da jih enkrat kupim in mu jih odnesem, bilo me je strah, da bom prizadela mamo, a vseeno nisem mogla več tega poslušati. Ko sem prišla en dan na kavo, so bili oreščki zanj v vrečki in ko je prišel v hišo sem zanalašč vzela iz mize oreščke in ko je rekel, da niso zastonj, sem vzela vrečko v kateri so bili oreščki in jih dala na mizo. Od tistega dne naprej mi nikoli več ni rekel nič, tako sem imela mir.
