Če želiš na večerni sprehod tam, kjer je le narava, potem so ročne svetilke nekaj obveznega. Zelo rada grem na oddaljen travnik, kjer ni nikogar in kjer ni nobene razsvetljave, saj obožujem opazovati jasno nebo ponoči. Zavese se tam mnogo bolje vidijo in prav res je zelo lepo.
Prvič, ko sem bila na tem travniku ob večernih urah, ko je bilo še svetlo, nisem imela svetilke seveda pri sebi. Nisem niti imela v načrtu, da ostanem do časa, ko bi bilo tam že zelo temno. Ampak kjer je bilo tako prijetno, sem se kar zasedela tam, in ko se je stemnilo, je bilo temno. Nisem niti razmišljala, kako bom šla domov, saj sem mislila, da bo iz svetilke, ki jo imam na telefonu prišlo dovolj svetlobe, ampak sem se popolnoma zmotila. Nikakor ni bila dovolj. Ko sem hodila domov, ne da svetloba ni bila dovolj močna tudi zelo nepraktično, je bilo telefon držati neprestano v roki, saj sem imela do doma, slabe pol ure hoje.
Včasih se tudi spomnim, kako sem lahko tako pogumna, da grem v tako temi čez gozd brez osvetljave v tako poznih urah. Ampak nekako vsi pomislijo na medvede in lisice ali pa še kaj, samo jaz ne. Že od malega sem navajena, da se sprehajam po gozdu v temi, ker ko smo bili majhni, nismo vsi imeli česa, s čimer bi si lahko pomagali. Ne spomnim se, da bi bile ročne svetilke pri komu doma. To me še danes fascinira, kako smo lahko, kot otroci šli v gozd do sredine noči in smo potem dejansko prišli sredi noči domov. Še manj pa, da smo prišli domov. Ampak tako je, če rad gledaš grozljivke in si želiš ustvariti takšno igro v resničnem svetu. Zato me pa verjetno danes ničesar ni strah, ker smo že kot otroci poskrbeli eden za drugega, da ročne svetilke niso nekaj, kar potrebujemo, ker ko te enkrat toliko stari preplaši do zadnjega, je vse mnogo lažje.