Najbolj srečni smo bili, ko smo zgradili hišo. Želeli smo si majhne in nizke hiške. Tako smo se odločili, da bo streha nizka. To, je bila dobra odločite, kajti vedno sem si želela nizko hišo, brez stopnic. 

Ker imamo pred hišo velik travnik, se otroci večkrat igrajo na travniku z žogo in žoga pristane na strehi, ker je seveda streha nizka. Tako mora mož prav na streho, ker drugače žoge ne dobimo dol. Najbolj smešno pa je to, da se moj mož zelo boji višine in ko žoga pristane na strehi, moj mož postane slabe volje, ker se zaveda, da bo moral na streho. 

Takrat večkrat pomisli in reče, da bi bilo boljše, da bi bila streha visoka, nikoli pa ne reče otrokom, da naj se gredo igrat kam drugam. Ali pa naj gredo saj malo bolj stran in pazijo, kam mečejo žogo. Isto je pri igranju z loparji. Takrat majhna žogica sigurno pristane na strehi in se zatakne za snegolovi. Tako je ne dobiš drugače dol, kot da greš na streho. 

Jaz sem že prav smejim, ko mora mož na streho in mislim, da se je že navadil in da ga počasi ne bo več strah. Tako pogosta je na njej. Otroci seveda pozabijo, da je streha blizu in tako kar hitro vržejo nanjo žogo. Še dobro, da je moj mož tako miren človek in se ne krega, ker drugače bi se moral jeziti skoraj vsak dan. Tako včasih pusti, da je na strehi več žogic in gre ponje šele potem, ko se naberejo. 

Ja, nizka streha ima svoje prednosti in slabosti. Tako je za igranje otrok z žogo, lahko nizka streha prav zoprna in takrat bi si želeli, da je streha višja. Vseeno pa nam je hiška prekrasna in z visoko streho ne bi bila tako lepa.