Prvič sem se odločila, da preizkusim jadralno padalstvo, čisto po naključju. Prijatelj je podaril svoj termin, ker se mu je nekaj zalomilo, in v šali je rekel, naj grem kar jaz. Sprva sem se smejala, ker sem bila prepričana, da nisem oseba za takšne adrenalinske podvige. Ampak nekaj v meni je reklo, da bi bilo lepo enkrat v življenju videti svet z druge perspektive. In tako sem se znašla pod hribom, obkrožena s padali, čeladami in ljudmi, ki so delovali presenetljivo mirni.

Ko me je inštruktor prvič povabil bližje in mi razložil postopek, sem začutila, kako se mi je pomešal strah z navdušenjem. Dejal je, da je jadralno padalstvo predvsem občutek svobode, ne pa adrenalinski skok v neznano. Ko sem si nadela pas in počakala na pravi trenutek vetra, sem dojela, da se res pripravljam na nekaj posebnega.

Vzlet je bil neverjetno preprost. Dva koraka, trije globoki vdihi in nenadoma nisem več hodila, ampak sem se dvignila. Svet se je odprl pod menoj, hribi, ceste, hiše – vse je bilo videti tako majhno, a hkrati tako lepo. Tisti trenutek, ko sem se dvignila nad pobočje, sem razumela, zakaj ljudje pravijo, da te jadralno padalstvo v Bovcu za začetnike (tandemski let) spremeni. Ni bil strah tisti, ki me je prevzel. Bila je neverjetna mirnost.

V zraku je čas tekel drugače. Inštruktor je med letom govoril, kako se bere veter, kako padalo reagira, kako se usmerja. Jaz pa sem samo poslušala in gledala. Noben hrup, noben pritisk, samo veter, ki nosi. Bila sem nekje med nebom in zemljo, kot da sem za trenutek izstopila iz vsakdanjika.

Večina ljudi po pristanku razume, da jadralno padalstvo ni nevarnost, ampak način, da se dotakneš svobode.

Od tistega dne naprej sem začela gledati v hribe z drugačnimi očmi. Vedno, ko vidim padalo na nebu, se nasmehnem. Ker vem, kakšen občutek je tam zgoraj. In čeprav se ne štejem med adrenalinske navdušence, lahko brez oklevanja rečem: jadralno padalstvo je eden najlepših trenutkov, kar sem jih kdaj podarila sama sebi.