Nikoli nisem bila človek, ki bi pretirano pazil na videz avtomobila. Vedno sem si govorila, da je bolj pomembno, da me pripelje od točke A do točke B, kot pa to, ali se na blatniku sveti še včerajšnja blato. Potem pa je prišel dan, ko sem nujno potrebovala prevoz na pomemben sestanek, moj avto pa je bil videti, kot da sem se ravnokar vrnila z relija. In seveda, ravno tisti dan je deževalo. Takrat sem se prvič odločila, da ne bom več odlašala – avtopralnica.

Smešno je, kako hitro človek spremeni mnenje, ko enkrat stopi v bolj urejeno rutino. Ko sem zapeljala v avtopralnica, sem imela občutek, kot da sem se znašla v drugem svetu. Luči, ščetke, pena, voda – vse je bilo usklajeno kot kakšen mali mehanizem, kjer vsak del opravi svoj korak brez vprašanja ali oklevanja. V nekaj minutah sem imela občutek, da moj avto potuje čez nekakšen mini spa.

Avtopralnica je skoraj nujno zlo

Najbolj me je presenetilo to, da nisem dobila samo čistega avtomobila, ampak tudi tisti poseben občutek svežine. Ko sem po pranju sedla za volan, je notranjost dišala drugače, volan je bil čist, stekla pa končno brez lis. Prvič sem razumela, zakaj nekateri prisegajo na to, da je avtopralnica skoraj nujno zlo – ne zaradi razvajanja, ampak zato, ker ti prihrani čas, energijo in živce.

Zdaj, ko komu omenim besedo avtopralnica, ne govorim več o njej kot o nujnem opravilu, ampak bolj kot o eni tistih rutin, ki ti olajšajo življenje. Nekaj, kar je majhno, a ima veliko vpliva. Avto je čistejši, jaz sem bolj pomirjena, in ko se pripeljem na sestanek, mi ni treba več skrivati blatnega odbijača.

Če sem iskrena, bi si želela, da bi to odkrila prej. A kot vedno, nekatere stvari dojameš šele, ko te življenje malo potisne v kot. In v mojem primeru me je tja pripeljala prav avtopralnica.